Frontpage Slideshow (version 2.0.0) - Copyright © 2006-2008 by JoomlaWorks
Vzorčno poglavje
Del romana za pokušino - Stran 2
Kazalo
Del romana za pokušino
Stran 2
Stran 3
Stran 4
Vse strani
Dolgi dnevi negotovosti in hrepenenja so za mano, sonce nad Piazzo je že doseglo najvišjo točko in se počasi vrača nazaj, kot se moram jaz. Oba preganja ura in čutim, da to ni moj zadnji obisk. Prvi koraki so najtežji in najlepši. Vedno ostanejo v spominu in veselje ob prehojenih prvih korakih ostane za vedno. Moja je bila dolga in vredna truda.

Že dolgo pripadam njej, ki sem jo spoznal pred časom, danes pa sem jo prvič srečal. Curatore opazi moj samogovor, čaka, da bo zavil verigo nazaj okoli železnih vrat. Zdaj so lahko zaprta, moje srce je odprto. Sonce se počasi spušča na zaliv Tirenskega morja na vzhodni obali Sicilije, sence odsevajo čudovito modro-zeleno vodo v castellammarskem zalivu. Kontrasti narave in ljudi v tem delu Sicilije so izraziti, a vendar tako naravni. Moja preganjalka ura mi dopušča le še, da se poslovim in pogledam čez ograjo na obalo. Kilometri peščene plaže spominjajo na svobodo in ni daleč čas, ko se bom kopal tukaj! O tem sem prepričan.

Curatore me pospremi do Piazze, prve in zadnje postaje. Čutim, da se moram vrniti, morda še ta teden, zato mu povem, da verjetno pridem čez dva dni. Pogleda me in pravi: »Boste obiskali tudi vašo teto?« Ne vem, ali prav slišim. »Seveda, toda kje živi?« vprašam.»Tu, v Castellammaru, pri sorodnikih.« Naslednjič, ko pridem, mi bo pokazal. Dogovorjeno.

Stisk roke, objem in poljubi. Objem, ki ga ne pozabiš. Ker je pravi in ima težo. Majhni ljudje z velikimi dušami in veliki ljudje brez duš. Dva svetova, v katerih živim in na katera sem obsojen. Tako kot vsi, vse je zapisano v koreninah. Danes sem spoznal, zakaj sem tak. Sem le eden od njih, majhen človek z veliko dušo, ki pripada Piazzi Petrolio. Palme se še vedno zibljejo, tudi one se poslavljajo.

Vračam se po drugi poti. In če sem prihajal malo prestrašen, se zdaj vračam srečen kot še nikoli. Trenutki, ki jih ne pozabiš, obljube iz Mesinske ožine so se izpolnile. Hvala ti, Ksenja, angel, ki si me vodil in mi dal krila! Kakšen dan, nisem prepričam, da ne sanjam. Toda tudi sanje se včasih uresničijo. In danes so se!

Skozi ozke ulice, tlakovane s kamenjem, in mimo hiš z ravnimi strehami proti postaji. Ob hišah sedijo starejši in me začudeno gledajo. Skupaj sedijo le moški ali ženske. Svet, ki se razlikuje od mojega, čeprav je tudi ta moj. Ne vračam se skozi labirint kot takrat, ko sem prihajal, zdaj zavijem v ulico junaka Vittorija Pisanija in počutim se prav tako junaško. Zmagovito. Včasih si lahko dovolimo zmago, saj le mi vemo, kaj smo naredili zanjo.


 

Trinacria - simbol SicilijeKnjiga Korenine sicilijanskega labirinta