Frontpage Slideshow (version 2.0.0) - Copyright © 2006-2008 by JoomlaWorks
Vzorčno poglavje
Del romana za pokušino
Kazalo
Del romana za pokušino
Stran 2
Stran 3
Stran 4
Vse strani
Zatohlost duše in prostora osvežuje morski zrak, žarki razsvetljujejo prostore na Piazzi Petrolio. Korenine oživljajo ob toploti, varnosti in občutku, da so ljubljene. Curatore spodaj je že nestrpen, gleda me s svojimi temnimi očmi. Starost spodaj čaka mladost, mladost se zgoraj poslavlja od starosti. Vmes pa so generacije, ki jih povezuje pripadnost. Kar sem čutil, sem spoznal, da je resnično. Intuicija nikoli ne laže, le prisluhniti ji moramo. Ljubezen premaga vse, tudi strah pred mafijo. Še enkrat se ozrem proti vrhu v zaščitnika na oboku stropa. Poslovim se tudi od njega. Zamižim in se zahvalim vsem, ki so me pripeljali sem. Zaklad in sporočilo sem našel. Z zaprašeno knjigo in nebeškimi občutki zapuščam hišo na Piazzi, vrata v hišo so zaprta, vrata v srce pa odprta na stežaj. Arrivederci, casa mia!

Zunaj ni več toliko ljudi kot prej, ostali so le starejši in mamca, ki je vpila: »Vsi so mrtvi!« Gleda me in še enkrat stegne roko, stik generacij, pripadnosti, hvaležnosti. Tu se nič ne pozablja, ne dobrota ne krivica. Za vse je plačilo, hvaležnost ali maščevanje. Za vse so poskrbeli tisti, ki so bili nekdaj zaščitniki, danes pa tisti, ki ne odpuščajo. Dejanja, zapisana v koreninah, so tudi tukaj doma. Zrak morja spet rahlo pihlja, okoli naju je le še peščica najbolj zagretih.

Na bližnjem vrtu med rjavo travo stojijo palme, kraljice oaze, veje se mirno gibljejo, odidem proti najmočnejši. Velika in veličastna, kot prava zmagovalka stoji pred menoj, njene korenine so tudi moje. Stopim k njej, jo objamem in poljubim. Najmočnejša korenina, ki je ostala na zemlji, ki nas povezuje. Korenine, ki so videle solze in smeh, stiskanje zob, ki so prerasle mnoge generacije naše družine. Besede Franzantellija so postale resnica, spoznal sem Sicilijo po prijaznih ljudeh, maščevalnosti nisem občutil.

Maščevalnost, ki je zapisana v krvi, je srečanje s Coso nostro. Ugibanja, nikoli izrečene besede, pa vendar veliko časa v mislih s Coso nostro. O njej sem razmišljal kot o nedostopni lepotici. Svet skrivnosti na vrtu in misli, ki beže iz skrivnosti v skrivnost. Vem samo, da sem si želel videti Piazzo Petrolio, dom korenin, ki me zaznamujejo.

O Cosi nostri lahko samo po tihem razmišljam, ko bom spoznal tudi njo, Piazza ne bo samo moja, temveč bo naša stvar. Izgubiti nekaj tako dragocenega pa bi bilo zares škoda. Toda tu nikoli ne veš, lahko pride kot zaljubljenost, ko niti ne veš, da si vpleten. Pajkove mreže so nastavljene povsod, upam le, da se ne bom ujel vanje. Čas beži in me preganja, jaz pa bi najrajši ostal tu med rjavim zelenjem. Danes je dolg dan in srečanje s srečo se izteka.

Dolgi dnevi negotovosti in hrepenenja so za mano, sonce nad Piazzo je že doseglo najvišjo točko in se počasi vrača nazaj, kot se moram jaz. Oba preganja ura in čutim, da to ni moj zadnji obisk. Prvi koraki so najtežji in najlepši. Vedno ostanejo v spominu in veselje ob prehojenih prvih korakih ostane za vedno. Moja je bila dolga in vredna truda.

Že dolgo pripadam njej, ki sem jo spoznal pred časom, danes pa sem jo prvič srečal. Curatore opazi moj samogovor, čaka, da bo zavil verigo nazaj okoli železnih vrat. Zdaj so lahko zaprta, moje srce je odprto. Sonce se počasi spušča na zaliv Tirenskega morja na vzhodni obali Sicilije, sence odsevajo čudovito modro-zeleno vodo v castellammarskem zalivu. Kontrasti narave in ljudi v tem delu Sicilije so izraziti, a vendar tako naravni. Moja preganjalka ura mi dopušča le še, da se poslovim in pogledam čez ograjo na obalo. Kilometri peščene plaže spominjajo na svobodo in ni daleč čas, ko se bom kopal tukaj! O tem sem prepričan.

Curatore me pospremi do Piazze, prve in zadnje postaje. Čutim, da se moram vrniti, morda še ta teden, zato mu povem, da verjetno pridem čez dva dni. Pogleda me in pravi: »Boste obiskali tudi vašo teto?« Ne vem, ali prav slišim. »Seveda, toda kje živi?« vprašam.»Tu, v Castellammaru, pri sorodnikih.« Naslednjič, ko pridem, mi bo pokazal. Dogovorjeno.

Stisk roke, objem in poljubi. Objem, ki ga ne pozabiš. Ker je pravi in ima težo. Majhni ljudje z velikimi dušami in veliki ljudje brez duš. Dva svetova, v katerih živim in na katera sem obsojen. Tako kot vsi, vse je zapisano v koreninah. Danes sem spoznal, zakaj sem tak. Sem le eden od njih, majhen človek z veliko dušo, ki pripada Piazzi Petrolio. Palme se še vedno zibljejo, tudi one se poslavljajo.

Vračam se po drugi poti. In če sem prihajal malo prestrašen, se zdaj vračam srečen kot še nikoli. Trenutki, ki jih ne pozabiš, obljube iz Mesinske ožine so se izpolnile. Hvala ti, Ksenja, angel, ki si me vodil in mi dal krila! Kakšen dan, nisem prepričam, da ne sanjam. Toda tudi sanje se včasih uresničijo. In danes so se!

Skozi ozke ulice, tlakovane s kamenjem, in mimo hiš z ravnimi strehami proti postaji. Ob hišah sedijo starejši in me začudeno gledajo. Skupaj sedijo le moški ali ženske. Svet, ki se razlikuje od mojega, čeprav je tudi ta moj. Ne vračam se skozi labirint kot takrat, ko sem prihajal, zdaj zavijem v ulico junaka Vittorija Pisanija in počutim se prav tako junaško. Zmagovito. Včasih si lahko dovolimo zmago, saj le mi vemo, kaj smo naredili zanjo.

Vse pride za mano, občutki sreče, pomešani z morskim zrakom, ki ga nežna burja nosi med ozkimi ulicami, mi pridejo do živega. Sonce nad menoj in kamnita sončna ulica pod menoj. Obkrožen s soncem in žarki. Zmrznjeno srce se taja, solze tečejo kot sneg, ki ga je ujelo opoldansko sonce. Ne morem se več nadzorovati, naslonim se na hišo v ulici sonca in čakam, da nehajo liti.

Solze sreče so sladke, to čutim, ko mi kakšna spolzi do roba ustnic, in vem, da sem ta trenutek najsrečnejši človek na svetu. Znajdem se v križišču dveh ulic. Moje sončne in Vie Agrigento.

V svojem vodniku po Siciliji jo poiščem. Znamenita Dolina templjev pod mogočnim mestom, ki sem jo videl le na sliki. Rad bi jo obiskal. Zgoraj mesto, v dolini templji, malo nižje pa čudovita obala in neskončnost morja.

Ne razmišljam toliko o mafiji, a čutim, da je prisotna. Strah, občudovanje, kaj je sploh to?Ima nekaj, česar drugi nimajo: ne odpušča. Organizacija na visoki ravni, s tradicijo in članstvom, ki ne dopušča izstopa. Zakaj imam tako rad ta svet, ki sem ga toliko časa intuitivno iskal? Ker mu pripadam.

Prispem na postajo v ulici Trento. Moja prva in zadnja postaja v mestu. Točka, na kateri se vse začenja in končuje. V mislih začeta zgodba pred leti se danes končuje na postaji, poimenovani po pokrajini v visokogorju. Iz toplote se vračam v hribe. Iz sveta misli in občutkov.

Pojutrišnjem bom videl teto, le kaj mi bo povedala? Caponi, Maronne je mrtev, kje so še korenine moje družine? Vprašanja iz zgodbe, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končala. Pa vendar upanje umira zadnje in tudi film se bo nekoč končal. List v knjigi je obrnjen. Narejena je življenjska prelomnica.

Na avtobusni postaji čakam na odhod. Samo nekaj nas je, večina starcev. Različne poti se začnejo na skupnih postajah, kjer se ogledujemo neznanci, ki bomo potovali skupaj. Odhod iz mesta, kjer se življenje šele dobro začenja, sončni žarki postajajo vse šibkejši in življenje bolj živo. Po Marconijevi ulici se že pelje moder avtobus z odprtimi vrati. Za volanom isti sivolasi šofer s črnimi očali. Veliko mesto se prebuja v poznem popoldnevu, jaz pa moram na pot.

Je kot tvoj otrok, ki si ga zjutraj opazoval med spanjem in na njem iskal svoje poteze. Gledaš njegov obraz , miži, a kljub temu vidiš v njegovo dušo. Ker jo poznaš, ker je del tebe, njegove zaprte ustnice govorijo besede, ki sta se jih naučila izgovarjati skupaj. Dom, ki sem ga iskal in našel, moram zapustiti. Toda jaz odhajam z veseljem, ker vem, da se bom vrnil. Sence, ki padajo z neba, prebujajo ljudi. Vedno več jih je, tudi banka in pošta se odpirata, potniki pa vstopamo na avtobus. Sivolasi šofer že ve, kam grem, na jeziku ima vprašanje, ki si ga ne upa zastaviti. Ali sem našel tisto, kar sem iskal? Skozi temna očala lahko vidi moje oči, ki ne lažejo. One mu bodo odgovorile. Samo tri postaje so do železniške postaje. Sedim na avtobusu in opazujem ljudi, ki prihajajo iz hiš. Ko sem prišel, ni bilo skoraj nikogar, zdaj ko odhajam, prihajajo ven. Prihajam iz drugega sveta z drugimi navadami in običaji in opazujem ljudi, ki so del mojih korenin. Zapuščam zaklad, ljudi in kraj, označen s puščico na razglednici. Puščica, ki mi ni prebodla srca, temveč mi je kazala pot.

Peljemo se mimo peščene obale v obliki polkroga. Prazne peščene plaže zalivajo valovi, ki prihajajo s Tirenskega morja, z obal pod Vezuvom ali Sardinije, morda iz Afrike, kdo ve, lahko celo z obal Kartagine. Vode, ki se izlivajo na obalo, prepotujejo ogromne razdalje. Poti, ki jih poznam tudi sam, da sem se lahko tudi sam »izlil« v solzah sreče na Piazzi Petrolio. Nobena pot ni zaman, tudi nobena solza ni zaman. Vračam se s starci, tudi prišel sem z njimi. Skozi okno opazujem valove in nekaj čolnov na morju. So ti tisti, o katerih je govorila Francesca? Ne vem, utrujen od vseh dogajanj previjam dogodke in zrem skozi okno na obalo zaliva, ki me je uročila.

Jože Lavrič Cascio

 

Trinacria - simbol SicilijeKnjiga Korenine sicilijanskega labirinta