Frontpage Slideshow (version 2.0.0) - Copyright © 2006-2008 by JoomlaWorks
Vzorčno poglavje
Del romana za pokušino
Kazalo
Del romana za pokušino
Stran 2
Stran 3
Stran 4
Vse strani
Zatohlost duše in prostora osvežuje morski zrak, žarki razsvetljujejo prostore na Piazzi Petrolio. Korenine oživljajo ob toploti, varnosti in občutku, da so ljubljene. Curatore spodaj je že nestrpen, gleda me s svojimi temnimi očmi. Starost spodaj čaka mladost, mladost se zgoraj poslavlja od starosti. Vmes pa so generacije, ki jih povezuje pripadnost. Kar sem čutil, sem spoznal, da je resnično. Intuicija nikoli ne laže, le prisluhniti ji moramo. Ljubezen premaga vse, tudi strah pred mafijo. Še enkrat se ozrem proti vrhu v zaščitnika na oboku stropa. Poslovim se tudi od njega. Zamižim in se zahvalim vsem, ki so me pripeljali sem. Zaklad in sporočilo sem našel. Z zaprašeno knjigo in nebeškimi občutki zapuščam hišo na Piazzi, vrata v hišo so zaprta, vrata v srce pa odprta na stežaj. Arrivederci, casa mia!

Zunaj ni več toliko ljudi kot prej, ostali so le starejši in mamca, ki je vpila: »Vsi so mrtvi!« Gleda me in še enkrat stegne roko, stik generacij, pripadnosti, hvaležnosti. Tu se nič ne pozablja, ne dobrota ne krivica. Za vse je plačilo, hvaležnost ali maščevanje. Za vse so poskrbeli tisti, ki so bili nekdaj zaščitniki, danes pa tisti, ki ne odpuščajo. Dejanja, zapisana v koreninah, so tudi tukaj doma. Zrak morja spet rahlo pihlja, okoli naju je le še peščica najbolj zagretih.

Na bližnjem vrtu med rjavo travo stojijo palme, kraljice oaze, veje se mirno gibljejo, odidem proti najmočnejši. Velika in veličastna, kot prava zmagovalka stoji pred menoj, njene korenine so tudi moje. Stopim k njej, jo objamem in poljubim. Najmočnejša korenina, ki je ostala na zemlji, ki nas povezuje. Korenine, ki so videle solze in smeh, stiskanje zob, ki so prerasle mnoge generacije naše družine. Besede Franzantellija so postale resnica, spoznal sem Sicilijo po prijaznih ljudeh, maščevalnosti nisem občutil.

Maščevalnost, ki je zapisana v krvi, je srečanje s Coso nostro. Ugibanja, nikoli izrečene besede, pa vendar veliko časa v mislih s Coso nostro. O njej sem razmišljal kot o nedostopni lepotici. Svet skrivnosti na vrtu in misli, ki beže iz skrivnosti v skrivnost. Vem samo, da sem si želel videti Piazzo Petrolio, dom korenin, ki me zaznamujejo.

O Cosi nostri lahko samo po tihem razmišljam, ko bom spoznal tudi njo, Piazza ne bo samo moja, temveč bo naša stvar. Izgubiti nekaj tako dragocenega pa bi bilo zares škoda. Toda tu nikoli ne veš, lahko pride kot zaljubljenost, ko niti ne veš, da si vpleten. Pajkove mreže so nastavljene povsod, upam le, da se ne bom ujel vanje. Čas beži in me preganja, jaz pa bi najrajši ostal tu med rjavim zelenjem. Danes je dolg dan in srečanje s srečo se izteka.


 

Trinacria - simbol SicilijeKnjiga Korenine sicilijanskega labirinta